4. dan: ne boste verjeli: TOSKANA!
Jutranja terapija konj, ravnanje s konji, ki imajo psihične
probleme, ogled mesta San Gimignano in sladkanje s sladoledom ter veganska
večerja!
Na včerajšnji degustaciji vin, ki jo je vodil Antonio,
lastnik posesti na kateri se zavetišče nahaja, smo poskušali njegova vina in
olivno olje. Vin je bilo 7, eno belo, pet rdečih in eno, 13 let staro desertno
vino. Imen ne vemo. O vsakem vinu je Antonio povedal nekaj zanimivosti, pa tudi
nekaj o zgodovini njihove družine in vile.
Naš četrti dan pa smo začeli ob 7.30, kjer smo na pašniku
blizu našega domovanja poskrbeli za konje in opravili ustrezno terapijo. Nato
smo se s kombijem odpeljali do zavetišča, kjer smo opravili zdaj že znano
dnevno rutino. Nahranili smo mezga in mu dali ustrezno terapijo, opravili
terapijo konj, ki imajo probleme z nogami in piki insektov, očistili in previli
smo tudi rano pri konju Jesusu,…
Pozneje smo se zopet osvežili v bazenu, saj so dnevi v Toscani
zelo, zelo vroči in mi utrujeni. Po kopanju smo se odpravili nazaj v hišo, kjer
smo naredili načrt kako bomo aktivno in kulturno preživeli čas, ki ga bomo
imeli pred večernim delom.
Odločili smo se za ogled 21 km oddaljenega srednjeveškega mesta
San Gimignano. Seveda s kolesi. Čudovite pokrajine polne vinogradov, oljčnih
nasadov, borovih gozdičkov in toskanske vile kmalu nismo več opazili, ker so
nam številni klanci jemali sapo. Nato se je odprl pogled na nenavadno mestece
na griču iz katerega so štrleli nekakšni stolpi. »Mesto lepih stolpov«, kot ga
tudi imenujejo, jih ima sedaj 14 od prvotnih 76. Stolpi brez okenskih odprtin
so bili zgrajeni kot zasebne trdnjave in so simbolizirali bogastvo lastnikov.
Za turiste je odprt le en stolp na katerega smo splezali tudi mi. Ogledali smo
si tudi dva muzeja. In, da ne pozabimo, privoščili smo si najboljši sladoled na
svetu in to dva krat. Sladoled s tremi okusi smo pojedli takoj, ko smo ga našli
in preden smo mestece zapustili. Že zaradi sladoleda bi se splačalo vrniti v
San Gimignano.
RAVNANJE S KONJI, KI IMAJO PSIHIČNE PROBLEME:
Konji so socialne živali in
v naravi živijo v čredah, kjer imajo vzpostavljeno hierarhijo. Po navadi
je vodilna kobila. Konji so v naravi plen in nas ljudi prepoznajo kot plenilce.
Če se počutijo ogrožene, se branijo z begom, če beg ni mogoč se branijo z
brcanjem in grizenjem. Konji se zelo odzivajo na dražljaje okoli sebe, kot so
različni zvoki, veter, vonj in prepoznajo tudi človeški strah.
Konji, ki so nastanjeni v zavetišču, kjer opravljamo prakso,
so bili legalno vzeti lastnikom, ki niso primerno ravnali z njimi. Zaradi
takega ravnanja imajo konji posledično več psihičnih travm, ki so jih na njih
pustili neodgovorni ljudje. Takim konjem se moramo zato približati na poseben
način. Približamo se jim počasi, umirjeno, nase jih opozorimo z glasom. Ko se
konju dovolj približamo moramo paziti, da smo vedno v njegovem vidnem polju, to
pomeni, da ne stojimo za njegovimi zadnjimi nogami, ker se nas drugače lahko
ustraši in brcne ter nas tako poškoduje. Tudi neposredno pred njim ne stojimo. Najbolje,
da stojimo konju ob boku, če se le da na njegovi levi. Če hočemo na določenem
delu telesa nekaj pregledati, se moramo konja dotikati po telesu. Začnemo pri
vratu, dokler ne pridemo do dela, ki ga želimo pregledati. Za lažje opravljanje terapije konju nataknemo
uzdo. Eden ga drži za uzdo, drugi ga miri in odganja mrčes oziroma boža konja
po trebuhu tako, da tretji lažje opravi delo. Po potrebi in le v skrajnjih
primerih lahko konju dvignemo eno nogo ali pa držimo za rep. Če hočemo iti
okoli konja, se ga dotikamo po hrbtu in ga primemo za rep, tako nas konj ne bo brcnil saj ve, da
gremo okoli njega.
V tem zavetišču poskušajo konjem ustvariti oziroma vrniti
občutek in svobodo, ki so jo imeli, ko so še prosto živeli v naravi. Konji niso
podkovani jih ne jahajo in ne opravljajo klasične nege kot jo poznamo. Vsaki
dan jih pregledajo (kako hodijo, če imajo kakšno rano, zainteresiranost za
hrano…), pregledajo pašnike in napajalnike in jim prinesejo seno. Tukaj ne
poznajo nobenega prisiljevala ali kakršnega drugega načina fiksacije, ki smo se
jih učili v šoli. Če konj noče sodelovati ali začuti bolečino se ravnanje z
njim prekine, naredi nekaj korakov v krogu in nato nadaljuje z delom. Zato je
tukaj npr. že previjanje manjše rane lahko kar dolgotrajno.
Zvečer ob 21ih se bomo zopet odpravili do zavetišča, kjer
bomo poskusili veganske jedi. Vsi zaposleni
v tem zavetišču so vegani.
Rosso di sera
bell’tempo si spera,
rosso di mattina
tempesta si avvicina!
Ni komentarjev:
Objavite komentar